Nežna, mlada, s pajčolanom greš v smrt,
trepetajoča in negotova k oltarju stopajoč,
nezemsko lepoto ti prekril bo mrtvaški prt,
ne obotavljaš se, greš h koncu pojoč.
Dehtiš nebeško, kot nagelj in rožmarin,
vitko telo ti obdaja čist, svetleč soj,
žrtvuješ se in povzdigneš v spomin,
lastnim rabljem pravljičen si opoj.
Ko končana je tvoja trnjeva pot,
kljubujoč usodi ponosno dvigneš glavo,
svilena obleka se strgala je sprot',
srebrni mali čeveljci so zamazani s travo.
Zgodi se; odpelje te starka s črno koso,
ne ostane oko suho na kraju širnem,
narava počasti truplo z vlažno roso,
zanesen smehljaj risan na obrazu mirnem.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar