Breobličnost

brezobličnosti zrem v obraz
po meni segajo njeni kraki
nemočna priznam svoj poraz
ji podležejo samo bedaki

nimam čustev in ne volje
bitka praznega življenja
valuje naokoli svetobolje
zatrte v kali želje, hotenja

temna jama brez konca
z mano trpeče ni duše
vse leto ostajam brez sonca
vdano predajam se biti suše

Vrnitev

Narahlo zašumi trava pod stopali. Mlada in zelena stebelca se takoj zravnajo po končanem dotiku.
Koraki se približujejo hišnemu pragu. Počasno in previdno se premikajo, kot bi se bali preranega odkritja.
Narahlo se dotakne roka vrat. Potipa hrapav les, a prsti se ne zadržujejo na njem. Kot bi se bali onečaščenja.
Globok vdih, nato želja premaga strah in roka seže po kljuki. Zadnja ovira pred ciljem.
Vrata zaječijo in se počasi odprejo. Pogumno vzdigne glavo in zakoraka v hišo.
Tiha je njena vrnitev.

Odsotnost

Fizična odsotnost. Psihična odsotnost. Odsotnost misli. Odsotnost duše. Odsotnost, ki muči duha in telo. In vse te odsotnosti sem staknila. Kar nekaj časa me ni bilo... Na žalost. Obljubim, da pridem nazaj. In to s pesmimi. Ker sem se izgubila v vrtiljaku pisanih luči in me je tema pripeljala nazaj. Pa še portal je zaprt... :(((

Sla krvi

Čute kliče sla krvi,
ubijalski stroj telo,
po ukazu na cilj drvi,
izpolnitve čaka zlo.

Žrtev skrita v temni sobi,
se zaveda pogubne smrti,
zaman se upira tuji zlobi,
morilec, mojster svoje obrti.

Vidi infra rdeče v temi,
najde telesno toploto,
neslišno udarec ohromi,
zakrije odrevenelo gmoto.

Dvigne pištolo morilno,
večkrat glasno ustreli,
brezčutno opazuje nasilno
smrt, obraz okamneli.

V ustih okus kovine,
v zraku sladkoben čut
zločina, ki ne izgine,
ostaja srhljiv in krut.

Neke mesečne noči

Neke mesečne noči
sem odtavala na sprehod,
brez slepečih luči,
žive duše ni bilo nikod.

Iz svetlobe sem stopila
v gosto neznano temino,
mesečina si je razdelila
pokrajino z žlahtno črnino.

Slišala sem zrak tišine,
bitje srca se je upočasnilo,
pogled segal je čez doline,
življenje je luno častilo.

Čutila sem se sama,
letela sem čarobno,
kajti lepa luna dama
zmagala je temo zlobno

Bela orhideja

Nežna, mlada, s pajčolanom greš v smrt,
trepetajoča in negotova k oltarju stopajoč,
nezemsko lepoto ti prekril bo mrtvaški prt,
ne obotavljaš se, greš h koncu pojoč.

Dehtiš nebeško, kot nagelj in rožmarin,
vitko telo ti obdaja čist, svetleč soj,
žrtvuješ se in povzdigneš v spomin,
lastnim rabljem pravljičen si opoj.

Ko končana je tvoja trnjeva pot,
kljubujoč usodi ponosno dvigneš glavo,
svilena obleka se strgala je sprot',
srebrni mali čeveljci so zamazani s travo.

Zgodi se; odpelje te starka s črno koso,
ne ostane oko suho na kraju širnem,
narava počasti truplo z vlažno roso,
zanesen smehljaj risan na obrazu mirnem.

Gozdna balada

Smaragden potok označuje izvir,
preplavljen je s kapljicami vode,
v gostem gozdičku vlada mir,
le veverica se z lešnikom bode.

Bistri potok na kamne skače,
mu slavček poje veselo basen,
kratke veje so lisički igrače,
zelenemu bitju je čas brezčasen.

Srečno kraljuje graciozna breza,
vsemu živemu nudi zavetje,
v daljavo dolge roke steza,
radodarna gostom varuje imetje.

Nihče naravi ne krati spanca,
tam še ni bila noga človeka,
a to je balada in ne romanca,
srečni harmoniji se čas izteka.