Neke mesečne noči
sem odtavala na sprehod,
brez slepečih luči,
žive duše ni bilo nikod.
Iz svetlobe sem stopila
v gosto neznano temino,
mesečina si je razdelila
pokrajino z žlahtno črnino.
Slišala sem zrak tišine,
bitje srca se je upočasnilo,
pogled segal je čez doline,
življenje je luno častilo.
Čutila sem se sama,
letela sem čarobno,
kajti lepa luna dama
zmagala je temo zlobno
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
...ko je človek sam s sabo,
postane del narave... :) 8)...
...ali pa narava, ki je del njega izbruhne na plan...;)
tu mi je že naslov tako.. srebrn.. "Neke mesečne noči" juh! ko se vse potem.. pa karkoli že je.. kar razlije v soj Lune. ki Seveda: zmaguje.
Objavite komentar